Don Evgen Blankin
Don Evgen Blankin je bil duhovnik kmetov, delavcev, izseljencev, vseh tistih, ki so bili zadnji in zatirani v času tiste Furlanije, ki je na prehodu iz 19. v 20. stoletje težko dohajala gospodarski in družbeni napredek v primerjavi z nekaterimi ostalimi italijanskimi pokrajinami. Bil je duhovnik videmskega predmestja, katerega sta močno prizadeli marginalizacija in revščina v tistem času. Bil je duhovnik mladih, ki jim je ponudil možnost odrešenja in izobraževanja. Čeprav je bil daleč od svoje Benečije, je bil duhovnik, ki mu je bila pri srcu usoda svojega ljudstva in mu je posvečal pozornost ter mu dajal spodbude in predloge, da bi obrnil trend resignacije.
Don Evgen Blankin je bil vidni predstavnik socialnega katolicizma, ki je kot sodobno gibanje v takratni Italiji in raznih evropskih državah dalo pomembne predstavnike, tako iz vrst duhovnikov kot laikov, ki so svoja življenja posvetili napredku in izboljšanju življenjskih razmer najbolj revnih in zatiranih. Don Evgen Blankin (njegov priimek je bil poitalijančen kot Blanchini) se je rodil 7. marca 1863 v Bijači v občini Tarčet (danes Podbonesec) v družini malih posestnikov. Leta 1874 je vstopil v videmsko semenišče in bil leta 1886 posvečen v duhovnika skupaj z msgr. Ivanom Trinkom iz Tarčmuna (1863-1954).
Ad Attimis, Nimis, Resia, Rodda, S. Leonardo, S. Pietro degli Slavi, si comincia a lavorare, ma non bisogna indietreggiare davanti le prime difficoltà.
Con la coscienza di fare un’opera eminente cristiana, vantaggiosa e civile, tutti gli Sloveni d’accordo devono far bandire dai loro paesi i metodi antiquati di vita atomistica e puntigliosa che li dissangua, sventolando sopra di loro la bandiera su cui sta scritto:
Associazione cristiana e lavoro razionale. – Avanti, sempre avanti. – Excelsior. – Zivio Sloveni.
E. Blanchini, La Slavia, Udine 1901, p. 37
Kratek čas je bil kaplan v Nadiških dolinah, nato pa so ga zaradi zdravstvenih razlogov premestili v kraj Santa Maria la Longa v Furlaniji. Leta 1890 je bil imenovan za namestnika ravnatelja sirotišnice Francesco Tomadini v Vidmu, kjer se je srečal z problemi težkega otroštva in mladosti pri svojih varovancih ter oblikoval ideje in pobude za njihovo prihodnost. V teh letih je stopil v stik in vzpostavil odnos sodelovanja in zaupanja z Giuseppejem Toniolom (1845-1918), ekonomistom in sociologom, enim od glavnih protagonistov italijanskega socialnega katolicizma. Leta 1896 je ta Blankina povabil, naj predstavi poročilo na drugem italijanskem katoliškem kongresu v Padovi. Duhovnik je v svojem govoru spregovoril o furlanskem kmetijstvu in njegovih pomanjkljivostih ter predvsem o problemu razdrobljenih posesti. Na podlagi študij in pridobljenega znanja je izdal zvezke in študije o sodobnih metodah kmetijstva in o potrebi po izboljšanju življenjskih pogojev podeželskega prebivalstva.
Leta 1899 je bil izvoljen za župnika v kraju San Giorgio Maggiore, eno najrevnejših župnij v Furlaniji. Tudi tu je don Blankin prikazal svoje organizacijske sposobnosti, ko je namenil veliko pomoči svojim župljanom, zlasti mladim in izseljencem, ki so v velikem številu odhajali v kraje avstrijskega cesarstva. Za misijonarje izseljencev je ustanovil Družbo sv. Rafaela in večkrat tudi sam obiskal svoje ljudi v Sloveniji, Avstriji in na Bavarskem ter ustanovil pisarne za pomoč izseljencem.
Veliko svoje energije je namenil vzgoji in izobraževanju otrok, ustanovil je več moških in ženskih rekreacijskih centrov, kamor so prihajali mladi iz vseh koncev mesta, ustanovil je šolo za usposabljanje deklet, ki je postala strokovni tehnični zavod in je bila po njegovi smrti imenovan po njem.
Ob vsem tem je ostal močno navezan na svojo zemljo in na svoje slovenske sobrate. Leta 1901 je izdal brošuro »La Slavia« o gospodarskih in socialnih problemih Nadiških dolin, v kateri je pozval prebivalce k posodobitvi kmetijskih dejavnosti in k uvedbi modernih oblik sodelovanja pri pridelavi in trženju kmetijskih proizvodov. Don Evgen Blankin je umrl 11. marca 1921.